Lahko bi dejali, da se je letošnje leto za ženske v Sloveniji pričelo dobesedno sanjsko.
Po mnogih letih prizadevanj za enake možnosti žensk na vseh ravneh, vseh smereh in vseh poteh, smo dočakale preboj tudi žensk v politiki. Ne le v znanosti, gospodarstvu, sociali, šolstvu, zdravstvu. Imamo žensko predsednico države, imamo predsednico državnega zbora. Imamo ženske na vidnih drugih političnih in gospodarskih mestih.
Brez kančka dvoma smo ponosne nanje. So simbol združitev vseh prizadevanj generacij naših mam, babic, prababic, ki so se prebijale do znanj, izobrazbe, zaposlitve, pa vse do volilne pravice in družbenega priznanja. Pa tudi do pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Zavedamo se njihovega žrtvovanja za našo, družbeno enakopravnost. Sama bi jo najraje imenovala enakovrednost.
Pa bi bile lahko s tem zadovoljne?
Groba ocena doseženega stanja enakopravnosti spolov bi bila lahko zelo uspešna. Toda k presoji uspešnosti bi morale soditi tudi Lojzka s Primorske, pa Pepca iz Zasavja, pa Jožica z Dolenjske, pa Francka z Gorenjske – ki pozabljene od svojcev, sodelavcev, prijateljev in znancev samevajo v svojih mrzlih stanovanjih ali stanovanjskih hišah. Ki ne upajo iskati svojih pravic, čeprav po več kot treh desetletjih dela in skrbi za družino in družbo. Ki s svojimi prejemki najprej poplačajo vse položnice ali pa še to ne, da jim ne bi odvzeli strehe nad glavo. Ki jo hranijo za svoje potomce. Ti pa nimajo ne časa, v premnogih primerih tudi denarja ne, v nekaterih pa ne vesti, da bi pomagali svojim ostarelim in nemočnim mamam in babicam.
Bi bile z življenjem v kakršnega vzgajajo svoje otroke, lahko zadovoljne tudi Eva, Maša, Tanja, Tjaša in številne druge? Ja, tudi Evelina in Jahiba. Prav vse so zaposlene. V različnih oblikah dela garajo od zore do mraka pa tudi v noč. Imajo otroke, nekatere so ohranile tudi še odnos z možem. Toda njihovemu delavniku ni več konca. In fizično ter duševno omahujejo pred vsakim novim dnem. Do kdaj bodo še zmogle?
Bi bile lahko s stanjem zadovoljne tudi ženske na odgovornih, zahtevnih in izčrpavajočih delovnih mestih, kjer morajo biti popolne in morajo biti uspešne? Če ne bodo, jih čaka nižje delovno mesto ali celo odpoved. Hkrati pa so pred nemogočo dilemo, kako vse obveznosti uskladiti tudi z zasebnim življenjem. Kjer se soočajo s pričakovanji ostarelih staršev, otrok in partnerskih razmerij.
So lahko z življenjem, ki ga živijo zadovoljne mamice, ki se nepredstavljivo trudijo s svojimi otroki – tudi s težavami v razvoju, da bi bili enaki vrstnikom? Pa tiste, ki si izmišljajo tisoč in en izgovor, ker otroku ne morejo uresničiti želje – po eni majhni čokoladi? Po novi obutvi in oblačilih, ker je sedanja ponošena, premajhna in vse pogosteje ni niti oprana. Ker mamica ni zmogla kupiti dragega pralnega praška. Lahko mirno spi mamica, ki ji je luč ugasnil odklop elektrike, ki je ni zmogla poravnati? Je lahko zadovoljna mamica, ki se skupaj z otroki in možem zbuja v mrzla jutra? Pa mamica, ki pred nami prosi samo za najbolj diskretno pomoč, da ne bo nihče vedel, da njen magisterij, ne prinaša dovolj denarja, da bi lahko poskrbela za svoje tri otroke? Mož pa jih je zaradi bede, v kateri so se znašli, zapustil.
Ne in ne. In tako se naša enakopravnost ali enakovrednost, kljub več kot stoletnemu boju za naše, človekove pravice ni uresničila v tem, da bi bile zadovoljne s svojim življenjem.
Čas in družbeni razvoj v nas ne spodbujajo več razvoja človečnosti, sočutja, solidarnosti, povezovanja. Terjajo pa učinkovitost, popolno podobo, uspešnost za vsako ceno. Terjajo razčlovečenje in nadčloveškost.
Tudi sama sem se ujela v past, da nič kar počnem, ne počnem dovolj dobro. Od sebe sem terjala vse, in še več. Telo pa se je upiralo. Nisem ga slišala. Upiralo tempu in nalogam, ki sem jih, po notranjih bojih morala uresničiti. Za to, da bo vsem lepo. Za to da bom opravičila svojo vlogo dobre hčere, žene, matere, delavke, družbene aktivistke… Zmanjkalo mi je časa in energije – zase.
Tako so in smo lahko, po več kot 130 letih boja za pravice žensk izbojevale vsaj na videz zadovoljiv boj za enakost spolov. Pozabile pa smo nase.
Bomo znale ustaviti sebe? Se spojiti s svojimi zmožnostmi, ne presegati lastnih meja? Bomo znale ohranjati vrednote zdravja, solidarnosti, odgovornosti, sočutja in povezanosti in jih prenašati našim hčeram in vnukinjam? Se bomo znale znova povezovati? Iskreno, brez fige v žepu? Bomo znale biti iskrene tako doma, kot v okolju kjer delujemo?
Čas je – da ozavestimo! Smo nepredstavljivo in spoštljivo hvaležne, da so generacije pred nami izborile enakost in enakovrednost spolov, za njihovo nadgradnjo se tudi ves čas trudimo.
Toda prišel je čas, da jih izborimo tudi vsaka zase. Za prijaznejši danes in lepši jutri.
Predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje
Anita Ogulin
